Odkrit odnos in pravica vedeti - manjši podnaslov
Marca 2011 je na Fakulteti za socialno delo potekal prvi seminar za socialne delavce na temo posvojitev za strokovne delavce, ki ga je vodila prof. Dr. Darja Zaviršek. Tudi tam so poudarjali pomen tega, kako je pomembno, da se otroku ne prikrivajo dejstva glede posvojitve, saj pomenijo dodaten šok...no pa vendar...Jaz nikoli nisem vedela, iz kje izvira moja mama. Niti se nisem s tem obremenjevala. Bila sem pač prepričana, da jo bom srečala kje v Sloveniji...pa vendar...mogoče je bilo tedaj to drugače, saj sem bila posvojena še v času Jugoslavije, ko so vsi živeli povsod pa vendar v isti državi...no pa vseeno.
Od majhnega sem živela z zavedanjem, da so tudi moji biološki starši slovenskih korenin. In to se je tako vkoreninilo v moj način razmišljanja, da na kakšno drugo opcijo sploh nisem pomislila. Zame je bila Ljubljana vse, z drugim se pa tako nisem obremenjevala. Identificirala sem se s predniki po mojih posvojiteljih. Oboževala sem namreč svojo babico po posvojitelju. Tako, da kot sem poudarila že milijonkrat - pomembno je, da veš dejstva in z njimi živiš. Vendar je tvoja identifikacija dalje v življenju odvisna še od česa drugega. Zame je bil sicer velik šok, ko sem ugotovila, da moja biološka mama sploh ne živi v Sloveniji. Vendar pa se zdaj sploh ne obremenjujem s tem. Celo življenje zame Črna Gora niti ni obstajala, saj mi nihče ni nič povedal. Zdaj mi sicer veliko pomeni, da vem, kje imam prednike, vendar pa ne kot faktor kakšne identifikacije z okoljem. Tako, da kakšne globje povezave ne čutim, jo pa vseeno rada obiščem.
Prav je da posvojitelji otroku predstavijo njegovo državo, iz katere izhaja na pozitiven način in, da se predvsem tudi sami odločijo za posvojitev v državi, ki je tudi njim blizu. Vendar pa se otrok tako identificira z okoljem, v katerem živi, da je to zanj pomembno kot njegovo dejstvo. Ne pa kot nek pomemben faktor identifikacije v življenju, čeprav je na nek način zelo pomemben. Sama namreč mislim, če bi starš posvojil otroka v državi, ki jo sicer apriori zavrača, da bi s tem na nek način zavračal tudi otroka, saj ne bi spoštoval njegovih korenin. Sama menim, da verjetno ne bi kaj dosti razmišljala tudi, če bi vseskozi vedela za Črno Goro v tem kontekstu. Ne bi bilo tistega šoka, ki sem ga doživela, ko sem izvedela, vendar pa mislim, da bi moja identifikacija kaj sem / kdo sem ostala enaka in vezana na okolje, v katerem sem živela.